Želeti ali hoteti?
Najpogostejši razlog za nedoseganje ciljev je zagotovo ta, da si na začetku ne zastavimo iskrenega vprašanja: si nekaj samo želim ali sem v tej smeri res pripravljen_a nekaj narediti. Mi več pomeni to, da bom shujšal_a ali mi več pomeni, da se ne bom odpovedal_a užitku in dobrotam? Ko razjasnimo svoje želje in pretehtamo, da bomo v želeni smeri res nekaj naredili, že lahko govorim o cilju. Toda to je šele začetek …
Pomembna je jasna definicija.
Ključno je, da je cilj dobro oblikovan. »Do poletja bom fit«, ni najboljši primer cilja, saj ni povsem jasen. Besedo »fit« si namreč lahko vsak razlaga na svoj način. Za nekoga to pomeni, da se bo bolj zdravo prehranjeval in ukvarjal s športom, za drugega da bo izgubil nekaj kilogramov, spet tretji si lahko pod besedo fit predstavlja povsem izklesano telo. Na tej točki si moramo postaviti vprašanje: kaj točno želim doseči in v kakšnem časovnem oknu. Odgovor na to naj bo čim konkretnejši, npr. »do poletnih počitnic bom izgubil_a 5 kilogramov« in »iz prehrane bom črtal_a sladkor in načrtoval_a redne ter zdrave obroke. Cilj je tako jasen, časovno zamejen in ne prelahek. Dokazano je namreč, da nas zahtevnejši cilji »vlečejo« bolj, kot pa (pre)lahki. Pri definiranju ciljev se lahko uporabi tudi tehnika »SMART«. Vsaka črka opiše določeno lastnost dobro zastavljenega cilja:
- Specific: specifičen oziroma natančno opredeljen. Kaj točno hočem?
- Measurable: merljiv. Kako bom vedel_a, da je cilj dosežen?
- Achievable: uresničljiv oziroma dosegljiv. Je v moji moči, da ga dosežem?
- Realistic/Relevant: realen/relevanten. Je izvedljivo, da ta cilj dosežem? Se mi za cilj splača potruditi?
- Time: časovno omejen. Kdaj želim cilj doseči?
Ne pozabimo na …
… najbolj ključno stvar: veščine in sposobnosti. Zelo pogosto se srečujemo z dvema dilemama: prva je ta, da si zastavimo cilj, pa ne vemo točno kako bi ga dosegli, druga pa ta, da ne verjamemo vase, da cilj dejansko lahko dosežemo. V tem primeru je smiselno, da se najprej osredotočimo na pridobivanje veščin, ki so potrebne za doseganje drugih ciljev. Na primer: če ne vem, kako bi se lotil hujšanja ali pa ne verjamem, da je to sploh mogoče doseči, se najprej osredotočim na to, da pridobim zahtevano znanje in informacije s področja zdravega življenja (prehrana, šport, hujšanje). Ta cilj spet konkretiziram in postavim v časovni okvir: na internetu bom izbrskal_a relevantne vire o zdravi prehrani, v knjižnici si bom izposodil_a knjige o tej tematiki … Naslednje dva tedna bom pol ure na dan namenil_a branju virov. Poleg tega se lahko odločim tudi za enostaven korak, pri katerem se odpovem neki razvadi – npr. večernim prigrizkom čokolade. Tako počasi že spreminjam svoje prehranjevalne navade in zraven ob uspehu pridobivam še samozaupanje, saj že dosegam majhne spremembe.
Ko se opremimo s potrebnimi veščinami in znanjem, se lahko vrnemo nazaj na načrtovanje poti do »velikega« cilja. Med različnimi možnostmi izberemo najustreznejšo (npr. udejstvovanje z določenim športom, črtanje sladkorja, redni obroki …), ki jo nato razbijemo na več manjših korakov. Na primer: zjutraj bom vstal_a ob 6.00, si nadela športne copate in šel/šla teči. Po tem si bom pripravil_a zrav zajtrk.
Kaj pa načrtovanje?
Znan izrek B. Franklina je: »Ne načrtovati pomeni načrtovati neuspeh.« In v praksi se to pogosto potrdi. Zakaj? Če si vzamemo čas za načrtovanje, pomeni, da temeljito pretehtamo pot do cilja in jo razstavimo na manjše korake.
Na tej točki je smotrno pomisliti tudi na morebitne zaplete in ovire, na primer: izpraznimo omaro s sladkarijami, priskrbimo zdrave prigrizke, spisek oseb, ki jih lahko pokličemo, če nam bo primanjkovalo motivacije, pripravimo opomnik in spodbujajoče motivacijske misli. Zelo pomembno je tudi, da razmislimo o tem, kaj in kdo nas lahko pri doseganju našega cilja podpre. To je lahko podporno skupino ali pa prijatelj, na katerega se lahko obrnemo po nasvet, podporo ali pa kot družbo za športno aktivnost. Če o vsem tem razmislimo že vnaprej, lahko na enostaven način odpravimo ovire oziroma se na njih pripravimo, posledično pa se na njih tudi lažje odzovemo.
Počasi in vztrajno naprej …
Izoblikovan načrt nas počasi vodi proti željenemu cilju. Naloga vsakega posameznika pa je, da se drži zastavljenih korakov, vzdržuje svojo motivacijo in prehojeno pot sproti tudi reflektira. Ta korak omogoča, da se procesu sledi in po potrebi prilagaja.
Neuspeh ni nasprotje uspeha, temveč del uspeha.
Dejstvo je, da nam neuspehi pod kožo pogosto zlezejo bolj, kot bi si želeli. Ker se o njih javno ne govori veliko (kar je povsem jasno, saj se v družbi želimo čim bolje reprezentirati), se lahko zgodi, da se v naše misli prikradejo negativne predstave o sebi (»slabši_a sem kot drugi«, »nikoli mi nič ne uspe« …). Zaradi naše narave bi si morali večkrat ponovite že zgoraj napisan stavek: »Neuspeh ni nasprotje uspeha, temveč del uspeha.« Samo pomislite na vztrajne malčke, ki se iz tal pobirajo v pokončno držo in se učijo hoditi – neštetokrat padejo! Kljub temu se na koncu vedno poberejo in poskušajo ponovno. »Padci« so torej del procesa in se dogajajo vsakomur. Važno pa je, da opazimo kaj nam gre narobe in se vprašamo, kje tiči razlog za to. Na podlagi razmisleka lahko naredimo prilagoditve in nato poskusimo ponovno. Tu naj omenim še to, da je verjetje vase učinkovitejše kot pa jeza nase.
Za konec pa še …
Strnjen grafični povzetek zgoraj napisanih korakov. Za lažje načrtovanje je avtorica izdelala se pripomoček, ki ti olajša postavljanje raznovrstnih ciljev in načrtovanje poti. Najdeš ga v priponki tukaj.
Vir: Lau, S. (2014). „Ich will was erreichen!“ Die Psychologie erfolgreicher Handlungen. Kognitionspsychologie im Alltag
Avtorica bloga: Maja Kogovšek, udeleženka izobraževanja na delu v okviru projekta "Negovanje sveta je lahko službe", ki ga izvajamo skupaj z Kulturni izobraževalnim društvom Pina in Socialnimi Inovatorji Slovenija.
